londonski ognjemeti - nikoli vec!!!

spomnjo se pa tud vse, teli anglezi. sej mislm da sm ze enkrat omenila, dan palacink, in folk res nenormalno ta dan je palacinke. majo pa tud dan ognjemeta. jest kr mislm, da teden ognjemeta. to je pokal, cel tedn vsako noc, do polnoci. ker ziviva cist zravn parka, sva vidla dost ognjemeta za par let. vsaj tko sm mislla. uglavnem, "teden" ognjemeta se konca z velikim polurnim ognjemetom, oziroma jih je po celem londonu kr nekej. mi smo si ga sli ogledat v vasico na robu greenwicha, blackheath. najprej, jest sm delala cel dan, kar pa ni blo tok utrujajoce in annoying, 20 minutk na podzemni. jon in kompanija so me cakal v greenwichu, poj smo jo pa kot ostalih tisoc ljudi, pes mahnil prot blackheathu. itak da smo se na pol poti ze vsi pogubil, hvala tehnologiji smo se najdl pred "spektaklom". itak london ne bi bil london, ce ne bi zacel dez isto sekundo kot rakete. poj se je zabavi prdruzu itak se veter, tko da smo kej kmal sli v pizza express na kozarcek vincka in lazanjo. nej samo dodam, da ni nic kej prijetno petnajst minut hodt po dezju in vetru - po travi in blatu!!!!
da pa je bil vecer sploh popoln, na poti nazaj ni delala podzemna, in sva mogla pesact pod temzo, skoz tunel, na konc naju je pa bus stal 5 funtov. aja, pa se to, ognjemet ni bil cist popolnoma nic posebnega!!!!! ampak ne morjo bit vsi veceri popolni ane??

lake district

lake district, tok sm slisala o tem cudezu narave, odkar sm spoznala jona, da sm rekla, da to je pa treba preizkust. sploh, ce mi eni anglezi zacnejo govort, kok majo lepe gore, naravo, jezera... normalno da je treba it precekirat ane!

uglavnem, v petek sva se usedla na vlak, richard branson ma vse na nivoju popolnosti. tri ure in pol nisva vedla, al sva na vlaku al v letalu.
prvo, kar sm opazla, ko sva stopila iz vlaka, je blo milijon zvezd. nism sploh vedla, da jih nism vidla tok casa, nebo je blo tok lepo in polno. pa zrak, neverjetno. sneg sm cutla, vohala. tok svezga zraka kr naenkrat, par urc iz londona, taka razlika.
drug dan smo se prebudl v cudovit dan, brez oblacka. in to v koncu anglije, kjer obicajno 98 procentov casa dezuje. cel vikend smo mel tok lep vreme, da ce bi ga hotl ujet, nam ne bi ratal. koca, kjer smo bli, je bla pravljicna. domaca, udobna, s kaminom, toplo kopalnico, polhno kuhno (ker sva bla z jonovimi starsi), in z malim kuzkom na kavcu. pravljica.
cez dan smo hodil, okol jezer, in hribov. ok, sej hribi so bli res kot male gore, in v daljavi, res v daljavi, smo tud vidl sneg, kr se mi je zdel se tok bolj domace.
uglavnem, ne glede na to, da sva bla z njegovimi starsi, da je blo mraz in da, ko sva prsla v spalnico, sm vidla dve loceni postli, (dragi pozabu povedat, jaja ) sva se mela tok lepo in cudovito, da bi se kuj vrnila in tm kr ostala. (fotke na facebooku)
je prijeten obcutek, ko najdes svojo boljso polovico in druzino stevilka dve.