lake district

lake district, tok sm slisala o tem cudezu narave, odkar sm spoznala jona, da sm rekla, da to je pa treba preizkust. sploh, ce mi eni anglezi zacnejo govort, kok majo lepe gore, naravo, jezera... normalno da je treba it precekirat ane!

uglavnem, v petek sva se usedla na vlak, richard branson ma vse na nivoju popolnosti. tri ure in pol nisva vedla, al sva na vlaku al v letalu.
prvo, kar sm opazla, ko sva stopila iz vlaka, je blo milijon zvezd. nism sploh vedla, da jih nism vidla tok casa, nebo je blo tok lepo in polno. pa zrak, neverjetno. sneg sm cutla, vohala. tok svezga zraka kr naenkrat, par urc iz londona, taka razlika.
drug dan smo se prebudl v cudovit dan, brez oblacka. in to v koncu anglije, kjer obicajno 98 procentov casa dezuje. cel vikend smo mel tok lep vreme, da ce bi ga hotl ujet, nam ne bi ratal. koca, kjer smo bli, je bla pravljicna. domaca, udobna, s kaminom, toplo kopalnico, polhno kuhno (ker sva bla z jonovimi starsi), in z malim kuzkom na kavcu. pravljica.
cez dan smo hodil, okol jezer, in hribov. ok, sej hribi so bli res kot male gore, in v daljavi, res v daljavi, smo tud vidl sneg, kr se mi je zdel se tok bolj domace.
uglavnem, ne glede na to, da sva bla z njegovimi starsi, da je blo mraz in da, ko sva prsla v spalnico, sm vidla dve loceni postli, (dragi pozabu povedat, jaja ) sva se mela tok lepo in cudovito, da bi se kuj vrnila in tm kr ostala. (fotke na facebooku)
je prijeten obcutek, ko najdes svojo boljso polovico in druzino stevilka dve.