....

bl k se bliza moj odhod, bl sm nemirna. ampak ne na slab nacin nemirna, na en nacin sm grozn excited, ker london je ze od nekdaj "moje mesto". ucerej nism pa nism mogla zaspat. in ko sm koncno le uspela zacet sanjat, me je zbudila ena ogromna veha, za kero se mi se vedno niti sanja na, koko je prsla mimo moje mreze. do zdej sm uspesno uspela zadrzat zunej vse muhe, pajke in ostala nesmiselna bitja, ki se na zalost potikajo po nasem planetu, ampak dons ponoc me je glih zoprna veha zbudila. na njeno sreco sem se je na prijazen nacin znebila, ceprov me je blo grozn strah. ampak k sm jo spustila na svobodo, nism mogla vec zaspat. in sm zacela razmislat, kaj bom res pogresala. do zdej, kamor sm sla, sm vedla, da bom enkrat prsla nazaj, in o tem sploh nisem razmisljala, tokrat je pa res drugace.
ogromn mi bo manjkal nas potok, ki tece prakticno po nasem dvoriscu, oz ne tok potok, kot zvok le tega. da o goskah, mici in maci, sploh ne govorim. tok sta zabavni, spolh ko jima pride nagajat ogromen belo crn zajec.
tam cez cesto je ena zoprna rumena luc, ki me vedno, ko hocem zaspat, ogromno moti. ne vem, zakaj, ampak nikoli ne zagrnem zaves, vedno se obrnem stran od te luci, in vedno mi je na na nek nacin prijetna.
tud babica v kamni gorici me je vedno vesela, ceprov ponavad pridem za 5 minut. in tud men je lepo, k se posmeje, k me vidi.
vedno mi je moja soba bila moja soba, nic tuja, vedno sem vedla, da me caka, tokrat pa bi rada cist vse, kr je v njej, vzela s sabo. tezko bo. vse slike, puzzle, knjige, obleke, albume, dreamcatcherja. ajajaj tezko bo!
ker je ze toplo in prijetno zunej, ocka popoldan prizge zar, in mamo skoraj vsak dan mali piknik. tok je fajn, sploh kadar se ne kregamo :).
in mala srecanja ob kavicah s prijateljicami ob sobotah dopoldne, nakljucna srecanja z znanci, in vikendi zuranja, sploh zadnje mesece, premackane nedelje......., najbols da kr neham mislt na to. sej ne da se bo to nehalo, nikol mi ni blo problem najdt novih prijateljev, ampak tisti pravi in edini ostanejo. in jih bom ogromno pogresala.
najbl mi je vsec, ko me med tednom ati, ko dela, od 3 do 7 krat poklice, samo da bi reku oj. tud mami je zmerej (skorej) vesela, k me slis, tko kokr jest, k slism njo. na ladji mi je tega ogromno manjkalo. pa sm se navadla, vec sm jest klicala, in si s tem "nafilala" baterije. mislm da zdej ne bo kej velik drugac.
oooooo poj pa se ostane jaka, moj zlati bratec. nekej casa je bil res nemogoc, ampak zadnje case je spet tak, kakrsn je. sm mislla da se je cist zgubu, ampak ne ne. fejst mi bo manjkal.
ampak sej so me vedno ucil, da morm na vse gledat pozitivno, tko da...
odkar sm bla prvic v londonu, sem se vedno rada vracala, poznala sm ga bolj, kokr ljubljano. lahko recem, da se se zmerej bl u londonu znajdem, kokr v ljubljani. nekako mi je pisan na kozo. tud velik prjatlov mam tm, kot bonus pa se svojo prvo pravo ljubezen :)
tko da sploh ne vem, kaj se sploh prtozujem, hudga mi ne bo, sploh, ker vem, da se vedno lahko vrnem nazaj.